CLXXII

V razbitem ogledalu prislonjenem na steno si ogledujem svoje noge. Sedem let nesreče. Nekateri imajo nesrečo celo življenje. Nekateri si jo rišemo sami. Zvezdasta razbitina jih dela v kocke. Noge namreč. Nagibajoča se templja, ki nevarno vodita v Sodomo in Gomoro. Počepnem. Zdaj sem cela ta nesrečni babilonski stolp. Poln kontradikcij in nesporazumov. Zmajem z glavo. To ogledalo bo treba vreči v smeti.