CLXXVIII

Na Kitajsko bom šla. Čuvat pande.

CLXXVII

Tecite, tecite potoki. Reke. Izlijte se iz mene. Naj me zapustijo vse telesne tekočine. Ven voda. Ven. Niti kaplje več. Mogoče me potem več ne bo strah.

CLXXVI

Fuk. Seks. Spolni odnos. Koitus.

A sem zdaj vredna objave?

CLXXV

V oknu. V oknu sem se izgubila. V oknu. V oknu. V OKNU. Voknu. V oknu v oknu v oknu v oknu. Poskušaj to izgovoriti na glas. V oknu. V tem je skrito to, kar želim povedati. To, da se bom vrgla skozi to okno. Čez okno. Tako temu rečem ponavadi. V oknu v oknu v oknu. Prelila bom svoje možgane. S parketa na asfalt. Nekaj koščkov bo ostalo ujetih v oknu. V oknu. Vsi ti brezoblični ljudje bodo to pozdravili s smehom. Amorfneži. Gliste-pizde. V oknu vas ni. Hvala... meni.

CLXXIV

Brezobzirnost ni lepa čednost. Pa saj mi je prav. Tudi naivnost ni pretirana vrlina. Idealistom se v knjigah lomijo kosti in smejijo v obraz. Kako si lahko v vsem svojem realizmu dovolim preganjati neumne mline na veter? Zakaj si navlačim ta pretežek oklep sanj in želja? Divje oči, divje so divje. Vidijo velikane, rešujejo dame. V salonih jokajo za boljšimi časi, ko je bilo še vse platonsko. Zvečer se slačim z zaprtimi očmi, da pod oklepom ne uzrem ranjenega srca romantika. Prezirati lastno nrav imam pač v naravi.

CLXXIII

Mogoče sem malce sita tega vrtenja v krogu. Vstanem. Padem. Vstanem. Padem. Nikoli ne sedim. Nikoli ne stojim. Nikoli ne počijem. Mogoče. No, ne mogoče. Prav gotovo sem sita konstantnega gibanja. Daj mi mir. Daj si mir. Dovolj. Res. In ne, ne smeš jokat.