sobota

CLXXI

Včasih se je z vznožja do vrha gore, treba povzpeti sam. Na vrhu si lahko privoščiš pogled na vse tiste, ki si jih pustil za sabo. Osebna rast. Rast osebnosti. Jas temu pravim osebna strast. Ko je ni, ni ničesar. Ob kavi se potem debatira o teh gorah. Kakšnih gorah, gorovjih, sinusoidnih kačah, ki nas peljejo skozi boj za obstoj. Reke in potoki, gozdovi in parki. Metulji, ki oponašajo sove in kačji pastirji, ki v življenju niso videli kače. Ovce ter koze in njihovi psi. Hinavske vrtnice in naivne marjetice s travnika in iz kuhinje. Pa sploh ne maram narave.

Ni komentarjev:

Objavite komentar