CLXXIV

Brezobzirnost ni lepa čednost. Pa saj mi je prav. Tudi naivnost ni pretirana vrlina. Idealistom se v knjigah lomijo kosti in smejijo v obraz. Kako si lahko v vsem svojem realizmu dovolim preganjati neumne mline na veter? Zakaj si navlačim ta pretežek oklep sanj in želja? Divje oči, divje so divje. Vidijo velikane, rešujejo dame. V salonih jokajo za boljšimi časi, ko je bilo še vse platonsko. Zvečer se slačim z zaprtimi očmi, da pod oklepom ne uzrem ranjenega srca romantika. Prezirati lastno nrav imam pač v naravi.

CLXXIII

Mogoče sem malce sita tega vrtenja v krogu. Vstanem. Padem. Vstanem. Padem. Nikoli ne sedim. Nikoli ne stojim. Nikoli ne počijem. Mogoče. No, ne mogoče. Prav gotovo sem sita konstantnega gibanja. Daj mi mir. Daj si mir. Dovolj. Res. In ne, ne smeš jokat.

CLXXII

V razbitem ogledalu prislonjenem na steno si ogledujem svoje noge. Sedem let nesreče. Nekateri imajo nesrečo celo življenje. Nekateri si jo rišemo sami. Zvezdasta razbitina jih dela v kocke. Noge namreč. Nagibajoča se templja, ki nevarno vodita v Sodomo in Gomoro. Počepnem. Zdaj sem cela ta nesrečni babilonski stolp. Poln kontradikcij in nesporazumov. Zmajem z glavo. To ogledalo bo treba vreči v smeti.

CLXXI

Včasih se je z vznožja do vrha gore, treba povzpeti sam. Na vrhu si lahko privoščiš pogled na vse tiste, ki si jih pustil za sabo. Osebna rast. Rast osebnosti. Jas temu pravim osebna strast. Ko je ni, ni ničesar. Ob kavi se potem debatira o teh gorah. Kakšnih gorah, gorovjih, sinusoidnih kačah, ki nas peljejo skozi boj za obstoj. Reke in potoki, gozdovi in parki. Metulji, ki oponašajo sove in kačji pastirji, ki v življenju niso videli kače. Ovce ter koze in njihovi psi. Hinavske vrtnice in naivne marjetice s travnika in iz kuhinje. Pa sploh ne maram narave.

CLXX

Uffff, kako je vroče blizu pekla. Ostala bi tam, vsaj vedela bi pri čem sem.

CLXIX

Daj me. Udari. Užigi. Prilepi mi eno. Zbudi me iz tega ničevnega spanja. Srčkanost so rdeča lička. Rdeča gnije pred zeleno. Z nožem. Z nožem v grlo, ne hrbet, preden sploh pridem do sape. V kuverto ga daj. Zapakiraj. Zamaskiraj. Naj si mislim, da me čaka pismo. Nekdo misli name. Tudi jaz kdaj pljunem ob spominu na znan obraz. Nikar me ne vznemirjaj. Voda v luži je kalna. Bistrost pa megli um. Takole. Tu ti vračam tvoj čas in tvoj denar. Ne zanimajo me tvoje zgodbe. Umijem si roke in lase. Slina se pocedi po ogledalu, ko za sabo pustim sled parfuma.

CXLVIII

Vzvalovim v sebi. To morje brezbrižnosti hitro odteče, ko se zbudim. Še en stran vržen dan. Prevroče je, da bi se jemala resno. Brezbrižnost pa teče, kot stekel pes. Kot stekel pes z vnetim mehurjem. Mehurčkasti obrazi pokajo nesmisle in pogrešam otopelo brezdelje. Mehur peče, ker se ne strinja z mano. Z mojimi navadami. S tem morjem. Bolj oceanom. Slanim, umazanim, cvetočim. Ja. Cvetim.