CCXXIX

Potrdili so, česar sem se najbolj bala. Da sem slabič. Ko sem se tako vdano tresla na tisti mrzli mizi, se nisem mogla smiliti prav nikomur. Še sebi ne. Želela sem si prerezati trebuh na pol in se znebiti njegove notranjosti. Želela sem se napolniti z vato in žaganjem. Riba na suhem.

CCXXVIII

Stvari. Stvari, ki so kot ključ, ki odklepa vrata, za katerimi se skriva hudournik. Nemirne vode, ki vrejo skozi telo in predvsem dušo. Naenkrat ne morem več samo biti. Težko je opisati agonijo, ko ti črna voda preplavi pljuča. Še težje je sploh dihati. Z vsakim poskusom vate globlje in globlje prodirajo skrita rezila, ki plavajo v temnih mlakah podzavesti. Kričati se ne da in ne sme, ker je avtobus zgolj prevozno sredstvo, pa še javno za povrh. Tako, da mi ne preostane drugega, kot da stoično prenašam lastno smrt na zguljenem sedežu in iz tega ne delam scene.

tega ni več

CCXXVII

Včeraj sem pred spanjem sanjala o tebi.
Zavij me v star časopisni papir kot drobovje mrtve ribe in me odvrzi.
Beseda drobovje me pomirja. Včasih si jo šepetam, ko se gola gledam v ogledalo. Včasih me vzburi, večino časa pa ostanem hladna.

CCXXVI

Danes sem smrti zrla naravnost v oči. Bila je prijazna in plašna. Bala se je za svoje življenje. Zasmilila se mi je, ko je s sklonjeno glavo odšla potiho iz sobe. Izgubljena je je bilo zašepetano.

CCXXV

Govori vam pisec mrtvih besedil. V sebi iščem sebe. Neuspešno. Vse kar najdem so preveliki računi in pomanjkanje volje. Zvečer se zavijam v vedno pogosteje pretoplo odejo in se igram, da sem nezaželjeno truplo, ki čaka, da se ga usmilijo in zabrišejo v reko. Smrt ni vedno morbidna tema. Ker so mrtveci zgolj ljudje. 

Dragi Anonimni,

ne želite si ničesar, česar vam nihče ne more dati.