Deževalo je, ko sem stala pred oknom s papirnatim robčkom v roki.
''Kaj delaš?''
''Dežujem. Žalujem.''
''Za?''
''Tabo.''
Nasmehnil si se. Jaz sem ostala resna.
''Saj sem tu. Tvoj, samo tvoj.''
''Vem. Ampak enkrat ne boš več.''
Potem sva skupaj sedela v tišini in gledala dež. Tistega na oknu in tistega na mojih prsih.
kot duša počkaj in polde bibič.
OdgovoriIzbriši