CCX

Deževalo je, ko sem stala pred oknom s papirnatim robčkom v roki.

''Kaj delaš?''

''Dežujem. Žalujem.''

''Za?''

''Tabo.''

Nasmehnil si se. Jaz sem ostala resna.

''Saj sem tu. Tvoj, samo tvoj.''

''Vem. Ampak enkrat ne boš več.''

Potem sva skupaj sedela v tišini in gledala dež. Tistega na oknu in tistega na mojih prsih.

CCIX

Ne bom si verjela, ker se predobro poznam. Tebi še manj, ker si pač ti. Mogoče res potrebujem očala.

CCVIII

zapis s telefona:

Ostala sem sama v obleki iz medvedje kože. Lovim ostanke prednikov, medtem ko čakam, da se usede pepel. Cendre et poudre. Zgolj prah in medvedja kri na mojih licih. Spomini na boj, ki ga nikoli ni bilo.

CCVII

Včeraj sem te srečala. V objemu noči. Jaz v čevljih. Ti v supergah.

Jas s klobukom. In ti brez.

Želela sem si, da ti nisi ti. Za drugo mi je bilo precej vseeno.

Ne. Ne ti. Samo ne ti.

Vseeno sem prepoznala vse, kar sem nekoč že pozabila.

Potem sem opazila, da se vračaš v svoj brlog sama.