CLXXXV

Včasih znam menjati svoje razpoloženje kot mačka dlako. Včasih zna pritisniti na pravi gumb. Mislila sem, da to uspeva samo meni. Mislila sem narobe. Meni v resnici nič ne uspe tako, kot jaz to vidim. Gleda se s svojimi očmi. Potem je tako ali tako vseeno. V sanjah sem vedno uspešna, v ogledalu malo manj. Veliko manj. Zato izgubo nadoknadim s strahom. S strahom pred težo resničnega življenja. Skrita v ogledalu. Alica v čudežni deželi. Brez mačk in kraljic in klobuko-nosečih norcev. Raje s tresočimi nogami in svinčenim srcem. Aritmija srca. Sliši se dovolj spevno, da je vredno tvegati. Ne biti v ritmu, ne biti ujet v metronom življenja. Utrip družbe te spregleda, ko greš s sklonjeno glavo čez cesto. Ko zbežiš z avtobusa 4 postaje pred svojo. Ker rabiš zrak. Samo zrak in nič več in ne reklam in temnega prostora in gospoda zraven tebe in piskanje urbanističnih kartic ti počasi žre možganske celice. Ko mi odrevenijo roke, vem, da je čas, da priznam še en poraz.