CLXXXVII

Vsak pred je priprava na po. Tisti vmesni čas je tako ali tako megla medlih spominov. Bežna poznanstva. Vsi spadamo v isti koš. Samo, da se potem delamo, da se nam gnusi dotikati tujih smeti. In pred se smeji in po boli in vmes se spi. Preprosta otroška izštevanka. Kdor pade ven, ostane not. Jaz se tega ne grem. Vija vaja ven.

CLXXXVI

Vzela bom to in imela bom to. Moje bo. Noben mi ne bo tega vzel in ga popljuval. Mojega bistva. Jedra. Še manj mi bodo kradli tebe. Ti, ki spiš v vsem svojem vročičnem sijaju, ki ni dosti drugačen od moje definicije sreče, si lepa protiutež mojemu mrzličnem tremorju. Ampak to je bilo včeraj. Danes sem malo jokala v tvoje naročje, da ne bi opazil, sem se zraven malce smejala...

ne najdem ustreznega zaključka.

CLXXXV

Včasih znam menjati svoje razpoloženje kot mačka dlako. Včasih zna pritisniti na pravi gumb. Mislila sem, da to uspeva samo meni. Mislila sem narobe. Meni v resnici nič ne uspe tako, kot jaz to vidim. Gleda se s svojimi očmi. Potem je tako ali tako vseeno. V sanjah sem vedno uspešna, v ogledalu malo manj. Veliko manj. Zato izgubo nadoknadim s strahom. S strahom pred težo resničnega življenja. Skrita v ogledalu. Alica v čudežni deželi. Brez mačk in kraljic in klobuko-nosečih norcev. Raje s tresočimi nogami in svinčenim srcem. Aritmija srca. Sliši se dovolj spevno, da je vredno tvegati. Ne biti v ritmu, ne biti ujet v metronom življenja. Utrip družbe te spregleda, ko greš s sklonjeno glavo čez cesto. Ko zbežiš z avtobusa 4 postaje pred svojo. Ker rabiš zrak. Samo zrak in nič več in ne reklam in temnega prostora in gospoda zraven tebe in piskanje urbanističnih kartic ti počasi žre možganske celice. Ko mi odrevenijo roke, vem, da je čas, da priznam še en poraz.

CLXXXIV

Razočarana sem nad sabo. Razočarana sem, ker ne vem, zakaj sem razočarana. Vem samo, da nisem več očarana. Slabo mi je. Slaba sem. Slab slap besed ni dovolj. Ne vem. Ne znam več biti jaz.