sobota

CLXXIV

Brezobzirnost ni lepa čednost. Pa saj mi je prav. Tudi naivnost ni pretirana vrlina. Idealistom se v knjigah lomijo kosti in smejijo v obraz. Kako si lahko v vsem svojem realizmu dovolim preganjati neumne mline na veter? Zakaj si navlačim ta pretežek oklep sanj in želja? Divje oči, divje so divje. Vidijo velikane, rešujejo dame. V salonih jokajo za boljšimi časi, ko je bilo še vse platonsko. Zvečer se slačim z zaprtimi očmi, da pod oklepom ne uzrem ranjenega srca romantika. Prezirati lastno nrav imam pač v naravi.

10 komentarjev:

  1. Mislim da prezirat lastno nrav ne more biti dobro.T.j. pot najmanjšega odpora. Veliko težje jo sprejeti ter se nato truditi izboljšati/spremeniti, dodati kakšen kamenček v mozaik. Ki je že tako ali tako unikaten.

    OdgovoriIzbriši
  2. del mene je to da ni del mene. če ima smisel ali pa ne

    OdgovoriIzbriši
  3. glede na to kolk sem te spoznal pač preko prispevkov, bloga (kar je itak le del celotne slike), mislim da si nekaj posebnega , razmišljaš o temah, ki presegajo tvojo starost. Ne rabš mene da ti rečem da si lahko ponosna nase, rad bi ti pa povedal, da je self-consciousness velikokrat breme, ki si ga oseba nalaga po nepotrebnem in te ovira da se izraziš v polnem sijaju.

    OdgovoriIzbriši
  4. ne. sirni. sirnikove mam najraj.

    OdgovoriIzbriši
  5. če pa ob tvojem vzdevku, samo na seks mislim. ne morem pomagat.

    OdgovoriIzbriši