CXLVIII

Vzvalovim v sebi. To morje brezbrižnosti hitro odteče, ko se zbudim. Še en stran vržen dan. Prevroče je, da bi se jemala resno. Brezbrižnost pa teče, kot stekel pes. Kot stekel pes z vnetim mehurjem. Mehurčkasti obrazi pokajo nesmisle in pogrešam otopelo brezdelje. Mehur peče, ker se ne strinja z mano. Z mojimi navadami. S tem morjem. Bolj oceanom. Slanim, umazanim, cvetočim. Ja. Cvetim.