CLIX

Nemir vodi v strah, ki vodi v bes, ki ne vodi nikamor. Roke, ki se tresejo, samo še bolijo. Oči ne morejo videti bolečine, ki so jo izjokale. Ne. Po nemiru ne pride mir. Ne. Po nemiru pride otopelost. Film v glavi postane nem in bled. Ni krikov, ni barve krvi. To je otopelost srca, ne uma.
take 1
Na obrazu se mi riše blagi spokoj. V kotičku očesa imam mucko, ki jo je naplavilo deroče vodovje. Srkam jabolčni sok. Razčetverjenje. To mi gre nekako po glavi. Spomnem se tiste groteskne ilustracije iz berila ob pesmi o Matiji Gubcu. On je bil razčetverjen. Ja. Pa ni jokal.
take 2
Sedim na pokrovu od wc školjke in v mislih bruham po omarici pred sabo. Sprazniti se moraš, ven z drobovjem, not z orožjem. Tako nekako se potem vržem v kad in odprem vročo vodo. Naredim tisto foro iz filmov, ko jokaš, ampak noben ne ve, da jokaš, ker si pod tušem in imaš moker obraz.
take 3
Ob okenski polici. Pogledam dol. Zvrti se mi. Primem se okvirja okna in previdno sedem na okensko polico. Kadila bom, briga me za pljučnega raka, briga me za želodčnega raka. Kaj pa srčni rak? Pešanje srčne mišice zavoljo nezdravega okolja.
take 4
Telefon. PUSTITE ME PRI MIRU! Čeprav sem jaz ta, ki kliče. Koga kličem? Zakaj? Še malo pomislim na kri. Človeku ne moreš zameriti sle po nasilju, ker je preveč elementarna, da bi jo lahko izdrl iz svojega bistva. Če me oropaš nasilja, me oropaš mene. Rabim jo rabim. Kri.
take 5
V vesolju niso samo zvezde in meglice, so tudi črne luknje. Nihče jih ne more videti, vsi vemo da so. To kaže vrsta kompliciranih matematičnih izračunov. So črne luknje črne, ker vase povlečejo okoliško svetlobo? Te res lahko povlečejo vase in potem cepijo vse do prafaktorjev? Ni več časa, ni več prostora, ni dimenzij. Jaz jim verjamem. Črnim luknjam. Naslednjič, ko vidim eno hoditi brezskrbno po ulici, jo udarim.

FIN