LXXI

Vedno se zgodi, da je neke stvari konec še preden se začne. Čas se ustavi, ampak nikoli zares. Kako se lahko ustavi nekaj, česar uresnici sploh ni. Ko se vendarle za trenutek stvari ne premaknejo,
tebi pa lezejo solze na oči in bi kričal a ne nemoreš, se vprašaš kam greš. Nikamor. Resnično se nikoli ne premakneš s tiste točke na zemljevidu. You are here. Vi ste tukaj. Poglej še na tisoč drugih pa boš videl, da te vedno zaznamuje tista ista rdeča pika sredi kvadratkov. Lahko bi se sprijaznil. Zakaj? Da bi blo potem malo manj grozno, ko se že desetič zbudiš sredi noči, še zmeraj v isti postelji, še zmeraj isti človek. Kaj se zgodi, ko prerasteš samega sebe? Nisi si več všeč in koža je pretesna, da bi se lahko še naprej pretvarjal, da je vse vredu. Pa ni. Nikoli ni bilo vredu. Vedno je bilo isto, vedno bo isto, to še ne pomeni, da je prav. Sanjaš stvari, ki jih gledaš čez dan. Ljudi in živali in avtomobile in hiše in dež in drevesa. Ko se vsega naveličaš, je konec. Ne moreš več igrati dodeljene vloge, ker je imaš dosti, ker ti ni všeč, ker je dolgočasna. Ni pošteno, da ti ni dana moč nad lastnim življenjem, saj je tvoje. V mislih si zarišeš popoln pobeg, dlake se ježijo, v drobovju valovi od skritega navdušenja in oči se iskrijo. Končno žive si želijo biti mrtve. Vse lepo in prav. No, ne v resnici. Zagrabi te trema. Mogoče bo jutri bolje. Mogoče. Veš, da ne bo. Strah te je, ker si bil poleg vseh teh hib obdarjen še s strahopetnostjo. Bojiš se. Česa?
Da bo drugače...