LXXXIII

Dva dni sem spala.
Nič od nič.
Zdaj pa je treba v enem dnevu nadoknaditi zamujeno.
Kako to sovražim.

LXXXII

Animal Collective - Merriwheather Post Pavilion

Spala sem popoldne, ker nisem zdržala pritiska v glavi.
Vsakič, ko se moram izkazati me to tako izčrpa.
Raje samo govorim nesmisle in se hihitam. Ljudje si te stvari zapomnijo.
Zato se je treba vsake toliko potruditi.
Narediti vtis. Ne ratuje mi ravno najbolje. Ne zaupam vase, drugi še manj.
Treba se je potruditi.
Ne znam in ne gre mi.

LXXXI

Clap Your Hands Say Yeah - Some Loud Thunder

Hotela sem se zlagati.
Spravljala sem se zgodaj spat, ampak mi nekaj ni pustilo, da bi zares zaspala.
Tako, da sem bila primorana govoriti resnico.
Nisem spala.
Spal je samo razum.
In takrat se rojevajo pošasti.


Odločila sem se, da bom nekaj časa namesto fotografij raje lepila naslovnice albumov. Tako da s predlogi na dan!

LXXX

Ta vikend ne spim.

LXXIX

Simona K

Včeraj sem spisala svojo prvo pesem v angleščini. Slučajno mi je v roke prišel papirček, na katerega sem spisala svoj prvi zapis na temu blogu. Napisala sem ga na balkonu.
Malo mi je žal same sebe, ker se obremenjujem s temi bedarijami
in zaradi tega potem nič ni tako, kot bi moralo biti.
Sama nase potem gledam z distanco, pokroviteljsko celo
in pomilujem to malo ubogo deklico. Hecno.
Ne gre drugače.
Potem me samo boli želodec.

LXXVIII

Mije prav žal.

LXXVII

Joel-Peter Witkin

Zakaj se mi vedno dogaja isto?
Moja preteklost je moja prihodnost.
In sedanjost?
Ta me zbuja sredi noči.
Kako pobegniti iz tega kroga?

LXXVI

Sem mar dolgočasna,
ker me navdušuje Annie Liebowitz?

LXXV

In spet me je malo manj...

LXXIV

jaz

Mačka mi že dva dni neprestano sledi po stanovanju.
It's freaking me out...

LXXIII

Simona K

Mraz.
Kot z noži zbada
prezeble ude.
Neusmiljeno napada,
najprej prste
in stopala,
vse dokler ne pride
do srca.

Takra se bere Robert Frost.

LXXII

neznani avtor, vsaj meni

Nesramna sem.
Sarkastična,
zbadljiva,
kritična
da, vse to.
Povrh vsega sem pa še nesramna.
K sreči ne do vseh,
žal do večine.

LXXI

Vedno se zgodi, da je neke stvari konec še preden se začne. Čas se ustavi, ampak nikoli zares. Kako se lahko ustavi nekaj, česar uresnici sploh ni. Ko se vendarle za trenutek stvari ne premaknejo,
tebi pa lezejo solze na oči in bi kričal a ne nemoreš, se vprašaš kam greš. Nikamor. Resnično se nikoli ne premakneš s tiste točke na zemljevidu. You are here. Vi ste tukaj. Poglej še na tisoč drugih pa boš videl, da te vedno zaznamuje tista ista rdeča pika sredi kvadratkov. Lahko bi se sprijaznil. Zakaj? Da bi blo potem malo manj grozno, ko se že desetič zbudiš sredi noči, še zmeraj v isti postelji, še zmeraj isti človek. Kaj se zgodi, ko prerasteš samega sebe? Nisi si več všeč in koža je pretesna, da bi se lahko še naprej pretvarjal, da je vse vredu. Pa ni. Nikoli ni bilo vredu. Vedno je bilo isto, vedno bo isto, to še ne pomeni, da je prav. Sanjaš stvari, ki jih gledaš čez dan. Ljudi in živali in avtomobile in hiše in dež in drevesa. Ko se vsega naveličaš, je konec. Ne moreš več igrati dodeljene vloge, ker je imaš dosti, ker ti ni všeč, ker je dolgočasna. Ni pošteno, da ti ni dana moč nad lastnim življenjem, saj je tvoje. V mislih si zarišeš popoln pobeg, dlake se ježijo, v drobovju valovi od skritega navdušenja in oči se iskrijo. Končno žive si želijo biti mrtve. Vse lepo in prav. No, ne v resnici. Zagrabi te trema. Mogoče bo jutri bolje. Mogoče. Veš, da ne bo. Strah te je, ker si bil poleg vseh teh hib obdarjen še s strahopetnostjo. Bojiš se. Česa?
Da bo drugače...

LXX

Francesca Woodman

No, pa začnimo.
S tem notranjim bojem.
Na eni strani jaz,
na drugi ti.
Ti si jaz in jaz nisem ti.
Ne nisem.
Nikoli ne bom.
Zakaj tako sovražim del sebe,
ampak se ga ne morem znebiti?
Zakaj se je vame naselila ta parazit?
Zakaj ne morem biti jaz
samo jaz?

In ja.
Rada imam Francesco Woodman.