CCXXXIV

Ali je kdo kdaj v človeški zgodovini že povsem izhlapel? Tako iz nič. 

Vendar se še nisem odločila, če bi to naredila diskretno, tako da bi se molekule enostavno razpršile in bi skrita v kotu sobe opazovala kako gre svet naprej, ali bi tako močno hlapela v nosnice vseh bližnjih, da bi pustili svoj zadnji obrok na pološčenih tleh. Vam sporočim.

When there's nothing left to burn, you have to light yourself on fire.

CCXXXIII

Ignoriram samo sebe. Ne razumeva se ravno preveč dobro. NIČ VEČ ME NE POKLIČEŠ. Pogovarjava se tako ali tako samo še v postelji, pa to zgolj zato, ker si jo deliva.
V ogledalu me zdaj gleda le prazen pogled. GLEJ ME V OČI. OČI SO OKNA MOJE DUŠE. Ali nekaj podobnega. Vseeno mi je. Čeprav mi v resnici ni. Le kako bi mi lahko bilo? Ti si jaz, ampak jaz nisem več ti. Nisem dovolj pomembna, da bi me vzela za svojo. AH...

Jutri še zadnjič spijeva tisti metin čaj, ki sva ga skupaj naredili. Potem ti pustim, da greš. Seveda samo, če me vzameš s sabo.

CCXXXII

''pa prosim prinesi s sabo svoj CV'' je za konec dodal v angleščini. BRING YOUR CV. Prinesi svoje življenje na listu papirja. Nimam. Nimam takega lista. Moje življenje je bolj primerno za kredo in pločnik. Ime in priimek in letnica rojstva. In grdo narisana hiša.

A.T. rojena na ladji v roke presrečnih staršev, ki ponoči niso spali, ker je dete bilo preveč tiho in so se bali, da je prenehalo dihati, vendar so ga samo tlačile nočne more polne peska in odraslih ljudi, ki jih ni marala vse do svojega 20 leta, ko se jih je končno nehala bati, takrat je začela tudi jesti, ker prej ni prenašala teksture hrane v ustih, pravi da jo je sililo na bruhanje, ko je videla riž zmešan z grahom, zdaj teče in to po gozdu in posluša radijske postaje in sanja o svojem stanovanju.

CCXXXI

Včeraj sem v sebi čutila srčni utrip vse od konic prstov do vrha glave. Bolelo me je. Z vsakim udarcem bolj. Čeprav sem si tega najbolj želela.

CCXXX

Jezna sem. Jeza v mojem svetu ni trenutek. Ni občutek, ki pride in gre. Jeza je stanje. Stanje duha. Stanje telesa. Moje telo je jezno na svet, ker ga ne razume. Telo sveta namreč. Najverjetneje velja tudi obratno. Telo svojo jezo spreminja v bes. Zoperstavi se vsemu, čemur se lahko in čemur se ne sme. Poskuša. Zvija se in krči. Toda bolečino povzroča samo meni. Ne zamerim mu.

CCXXIX

Potrdili so, česar sem se najbolj bala. Da sem slabič. Ko sem se tako vdano tresla na tisti mrzli mizi, se nisem mogla smiliti prav nikomur. Še sebi ne. Želela sem si prerezati trebuh na pol in se znebiti njegove notranjosti. Želela sem se napolniti z vato in žaganjem. Riba na suhem.

CCXXVIII

Stvari. Stvari, ki so kot ključ, ki odklepa vrata, za katerimi se skriva hudournik. Nemirne vode, ki vrejo skozi telo in predvsem dušo. Naenkrat ne morem več samo biti. Težko je opisati agonijo, ko ti črna voda preplavi pljuča. Še težje je sploh dihati. Z vsakim poskusom vate globlje in globlje prodirajo skrita rezila, ki plavajo v temnih mlakah podzavesti. Kričati se ne da in ne sme, ker je avtobus zgolj prevozno sredstvo, pa še javno za povrh. Tako, da mi ne preostane drugega, kot da stoično prenašam lastno smrt na zguljenem sedežu in iz tega ne delam scene.

tega ni več