CCXXXIV

Ali je kdo kdaj v človeški zgodovini že povsem izhlapel? Tako iz nič. 

Vendar se še nisem odločila, če bi to naredila diskretno, tako da bi se molekule enostavno razpršile in bi skrita v kotu sobe opazovala kako gre svet naprej, ali bi tako močno hlapela v nosnice vseh bližnjih, da bi pustili svoj zadnji obrok na pološčenih tleh. Vam sporočim.

When there's nothing left to burn, you have to light yourself on fire.

CCXXXIII

Ignoriram samo sebe. Ne razumeva se ravno preveč dobro. NIČ VEČ ME NE POKLIČEŠ. Pogovarjava se tako ali tako samo še v postelji, pa to zgolj zato, ker si jo deliva.
V ogledalu me zdaj gleda le prazen pogled. GLEJ ME V OČI. OČI SO OKNA MOJE DUŠE. Ali nekaj podobnega. Vseeno mi je. Čeprav mi v resnici ni. Le kako bi mi lahko bilo? Ti si jaz, ampak jaz nisem več ti. Nisem dovolj pomembna, da bi me vzela za svojo. AH...

Jutri še zadnjič spijeva tisti metin čaj, ki sva ga skupaj naredili. Potem ti pustim, da greš. Seveda samo, če me vzameš s sabo.