Aritmija

Včasih se mi srce ustavi. Čutim val neugodja, 
ki se vzpenja in razraste kot noč prek očmi. 
Takrat se spomnim: danes sem pozabila na spodnje perilo. 
Prepozno je. Že čofotam po lužah, ko tečem na avtobus. 
Srečna sem: ko se bila majhna, sem čofotala po lužah.
Majhna sem. In ne zebe me več. 
Danes sem doma pozabila tudi svoj spol. 
Ponosna sem: včasih znam menjati razpoloženje 
hitreje kot mačka menja dlako. 
Brez ritma. Ker nisem ujeta v metronom življenja. 
Utrip družbe me je spregledal, 
ko sem s sklonjeno glavo tekla čez cesto 
in zamudila avtobus. 

Vem, da je čas, da priznam še en poraz.

K. in M.

Dragi K.

Bojim se, da me je prevzela strastna afera s temnopolto lepotico. Knjigo. Vsak večer ji šepetam nespodobnosti v pregibe med stranmi. Ko jo nežno božam, ječi pod mojimi drobnimi prsti. Razume me. Negujem jo. Kot doječa mati si jo stiskam k prsim. Oklepam se njenih trdnih platnic, da je ne izgubim, ko se počasi izgubljam v njenih sladkih besedah. Nagovarja me kot staro ljubimko, s katero je preplula oceane ljubezenskih sokov. Včasih si previdno oslinim prst s konico jezika in obrnem stran, da končava novo poglavje.

Blog čaka renovacija. Potem bom tudi bolj pridno pisala. Mogoče celo še kaj več kot samo kracarije. Mogoče.