CXXIX

Marnie Stern - This Is it and I Am it and You Are it and so Is That and He Is it and She Is it and it Is it and That is That

Ne obstajam? Kako to misliš, ne obstajam? Saj sem vendar tu, pred tabo. Stojim tukaj. Skačem. Cepetam. Izgledati moram hudo komično. Saj se mi vendar smeješ! Kaj je potem s tem nakladanjem o mojem ne-obstoju? Naj pomečem vse knjige s polic, da mi boš verjel? Skočila bi skozi okno, če bi to imelo kak smisel. Skozi okna se skače, ne pleza. Tukaj je tako ali tako vse narobe. Daj no! Še zmeraj me bega to, da me ni. Poznam vsaj 5 ljudi, ki se zdrznejo ob omembi mojega imena. Kaj ni to dovolj dober dokaz?

CXXVIII

Dovolim si trdit, da bi lahko nekomu odrezala glavo pa si mi noben ne bi upal nič rečt.

CXXVII

Vampire Weekend - Vampire Weekend

''Because when you left my room to go to the kitchen, I magined that you were dead.'' Tako je to. Razmišljam o tvoji smrti. V glavi igram mučenico, ki objokuje tvoje negibno truplo. Še raje te gledam umirajočega. Na smrtni postelji. Kako tečejo solze! Kam izginejo ta čustva, ko pozabim na to igro? S tvojim utripom se moj upočasni. Tik-tak. Kot lena umazana reka se vleče. Ne da se mi. Ne, da nočem, samo ne morem. Saj razumeš. Ne? Obrnjena na stran zaprem oči in spet pritečejo te neumne solze. Goltam jih. Sovražim jih. Večno te bom imela rada. Upam, da razumeš. ''A morbid streak runs through the whole of my family, but for you I could put it to rest.''

CXXVI

Lykke Li - Youth Novels

Prva stvar, ki jo naredim zjutraj, je da bruham. Bruham, da pozabim, kako zelo sram me je same sebe. Oprostite mi, oprostite. Tudi sama se ne maram v danem trenutku. Plačujem s tem nečastnim čiščenjem drobovja. Skozi solze si obljubim, da ne bom več molčala. Razgalila bom svoje misli, slekla bom te težke besede. Do zvečer, ko se spet grizem v jezik. Zjutraj bom bruhala.

CXXV

Gnila lepota udobja mi ne pusti, da bi razmišljala. Iz sebe ne spravim besed. Ni jih. So samo medmeti. Mmmmmmmm. Še!

CXXIV

Dan Deacon - Bromst

Zadnje čase vsako noč umrem v sanjah. Zbudi me nočna mora, ki me je 14 let pustila lepo na miru. Zakaj zdaj? 14 let dnevnih blodenj. Stopam po tej puščavi. Nekdo riše črte v pesek. Dokler je ravna je OK. Kdo je tisti človek s klobukom? Kaj delam ujeta v tej grozljivi sobi brez sten? Nadrealizem me ubija. Nekdo na sobo napiše 101. Konec.

CXXIII

Otožna sem. Toži mi se. Točim te velike grenke solze strahu. Ker ne vem. Jaz. Jaz, ki vedno vem, kje sem, sem popolnoma izgubljena. Sredi gozda. Raje sredi polja. Pod vročim soncem. Brez vode. Vseeno jokam. Jokam in iščem. Iščem pirhe, če že hočete. V katerem je resnica? Zakaj sem taka? To ne ve nihče. Sama še najmanj. Ampak tako me sprejmi! Tako kot sem. Saj se kesam. Saj znam jokati. Zares. Želim si, da bi znala tudi kaj drugega. Pa ne. Sprejmi me, sprejmi! Ker boli.