CXXIII

Otožna sem. Toži mi se. Točim te velike grenke solze strahu. Ker ne vem. Jaz. Jaz, ki vedno vem, kje sem, sem popolnoma izgubljena. Sredi gozda. Raje sredi polja. Pod vročim soncem. Brez vode. Vseeno jokam. Jokam in iščem. Iščem pirhe, če že hočete. V katerem je resnica? Zakaj sem taka? To ne ve nihče. Sama še najmanj. Ampak tako me sprejmi! Tako kot sem. Saj se kesam. Saj znam jokati. Zares. Želim si, da bi znala tudi kaj drugega. Pa ne. Sprejmi me, sprejmi! Ker boli.