Koliko nepomembnih kracarij se je nabralo tu skozi leta. Fuj.

gimnazijka

v srednji šoli sem razmazala sošolkino kri po listu papirja in to oddala za oceno. nazaj je prišlo neocenjeno, ker profesorica ni prenašala krvi. poceni provokacij pa tudi ne. tisto noč sem jokala v postelji, ker sem mislila, da vem, kaj je spleen.

M.

Mogoče je časa dovolj, da se človek počasi vrne v to, kar je nekoč bil. Mogoče pa se samo meni zdi, da gre vse narobe in zato hodim vzvratno. Boljša sem grenka. Boljša sem grda. Boljša sem, ko me žge srd. Vrniti nazaj se ne bi bilo obrniti, kvečjemu zaviti stran. Mogoče.

Nauki tedna

Ne morem imeti rada svojega soseda.
Ne smem se voziti s kolesom po granitnih ploščicah.
Ne smem na izpit brez indeksa.
Ne pozdravim dovolj na glas.
Ne morem popiti črnega čaja in potem še enega kapučina.
Ne maram kapučina.
Ne smem pozabiti denarnice, ko grem na kavo.
Ne smem delati počepov.
Ne smem uporabljati besede pač.
Ne tvitam dovolj.
Ne smem motiti ljudi.
Ne smem pustiti ljudi na miru.
Ne smem jokati, ko sem žalostna.
Ne smem biti žalostna.
Itd.


Težko se je boriti proti lastni eksistenci,
ne da bi izgubil.
To sem se naučila ta teden.

de novo

Nekaj časa sem rabila mir. Pravzaprav sem ta mir aktivno iskala in ko sem si danes umivala lase, sem ga odkrila. Vsa ta praznina, ki se je naselila vame kot težka megla, je bil ves ta čas le spokojen mir. Priznam, da sem se mu dolgo časa nevede izogibala in mu cefrala robove s tesnobo. Bil je dovolj trmast, da sem mu končno pustila, da me pogoltne. In zdaj čakam. Čakam, da ga končno vdihnem in da me ubije. Da postanem del te mirne črnine.

CCXLV

Seks je gonilo sveta. Ljubezen je zgolj okras. 

CCXLIV

Izlila si bom dušo v tupperware posodo. Da lahko pogrejem v mikrovalovki čez par dni.

CCXLIII

Naslednji dan ostanejo modrice in občutek krivde.

CCXLII

Gorim. Pijana. Pijana in polna tebe. Tvojih vonjav in tekočin. Hlastam. Za zrakom, ko me grabiš za vrat. S telesom se te oklepam. Oklepam se svojega življenja. Ti me še naprej daviš. Gledaš me. Gledaš me kako umrem, preden me spet spustiš v življenje. Telo kriči in jaz z njim. Počasi se vračam nazaj v realnost in odidem na stranišče, da pogasim požar.

CCXLI

Vse stavke razen tega sem zbrisala. Pisanje pisem je en živ hudič.

Povej mi kdo si in povem ti, da me ne zanima. Zastonj se prodajam neznancem po elektronski pošti.

To nima smisla.

CCXL

Potrebujem trezno glavo. Preden skočiš je treba namreč preveriti, kako se bo vse skupaj končalo. In če se sploh bo.
Potrebujem nekaj da me zbudi. Nekoga mogoče.
Bojim se. Bojim se same sebe. Bojim se, da si bom v spanju prerezala vrat.
Potrebujem čas, da razmislim.
Ničesar nimam. Ah.

CCXXXIX

Človek je zelo nemočen, ko gleda, kako mu drugi obrača hrbet. Jaz sem svoja najljubša lutka in zgodba se vsakič konča enako. Skoraj isto. Repriza reprize. Ponovimo še enkrat vsi skupaj.
ko se zaveš, je že prepozno
Človek je zelo nemočen, ko gleda, kako mu drugi obrača hrbet. 

CCXXXVIII

Preveč sem sentimentalna, da bi lahko imela rada sneg.
Dovolim mu samo, da duši zvok, ko sedim na okenski polici in strmim v belo temo, ki jo prinaša seboj.

CCCXXXVII

Prazno gledam v zid pred sabo. Okrasila bi ga. Uničila. Onečastila, kot je nekdo prenovljeno fasado ljubljanske opere. Biti ali ne biti. V grdi pisavi. Hamlet je passé.

Plemiči naj jedo drek.

Sori

vozim kolo. Nimam časa.

CCCXXXVI

Čutim olajšanje, tako kot mi ga da puščanje vode in kajenje. Počutim se odprta. Mirna. Skoraj bi si upala trditi, da sem srečna. Spokojnost odprtih dvokrilnih vrat. Cellar door. Mogoče sem jih pa našla.

In to pri sebi.

CCXXXV

Včasih sem si brez sramu in obžalovanja tlačila roke v spodnje hlačke. Potem je sledilo obdobje, ko jih sploh nisem nosila. In spomnem se, da me je, ko sem jih spet oblekla, tvoj obraz silil na bruhanje. Še dobro, da so podražili meso. Še dobro, da sovražim svinje.

Ti si svinja. To sem hotela povedati. Ti si nemarna umazana svinja. 

Zakaj sem sploh poskušala resnico skriti v metaforah? Čeprav bruhanje ni ravno metafora.

In kaj ima bruhanje in svinja in metafora z mojim spodnjim perilom. Umazano je. Vse skupaj spominja na koš za organske odpadke. Organi za odpad. Odpadli organizmi. Propadli orgazmi. 

Draga Katja Perat,

ubila si me.

Lep pozdrav, M.

CCXXXIV

Ali je kdo kdaj v človeški zgodovini že povsem izhlapel? Tako iz nič. 

Vendar se še nisem odločila, če bi to naredila diskretno, tako da bi se molekule enostavno razpršile in bi skrita v kotu sobe opazovala kako gre svet naprej, ali bi tako močno hlapela v nosnice vseh bližnjih, da bi pustili svoj zadnji obrok na pološčenih tleh. Vam sporočim.

When there's nothing left to burn, you have to light yourself on fire.

CCXXXIII

Ignoriram samo sebe. Ne razumeva se ravno preveč dobro. NIČ VEČ ME NE POKLIČEŠ. Pogovarjava se tako ali tako samo še v postelji, pa to zgolj zato, ker si jo deliva.
V ogledalu me zdaj gleda le prazen pogled. GLEJ ME V OČI. OČI SO OKNA MOJE DUŠE. Ali nekaj podobnega. Vseeno mi je. Čeprav mi v resnici ni. Le kako bi mi lahko bilo? Ti si jaz, ampak jaz nisem več ti. Nisem dovolj pomembna, da bi me vzela za svojo. AH...

Jutri še zadnjič spijeva tisti metin čaj, ki sva ga skupaj naredili. Potem ti pustim, da greš. Seveda samo, če me vzameš s sabo.