Stvari. Stvari, ki so kot ključ, ki odklepa vrata, za katerimi se skriva hudournik. Nemirne vode, ki vrejo skozi telo in predvsem dušo. Naenkrat ne morem več samo biti. Težko je opisati agonijo, ko ti črna voda preplavi pljuča. Še težje je sploh dihati. Z vsakim poskusom vate globlje in globlje prodirajo skrita rezila, ki plavajo v temnih mlakah podzavesti. Kričati se ne da in ne sme, ker je avtobus zgolj prevozno sredstvo, pa še javno za povrh. Tako, da mi ne preostane drugega, kot da stoično prenašam lastno smrt na zguljenem sedežu in iz tega ne delam scene.
tega ni več
Ni komentarjev:
Objavite komentar