CCXXXVIII

Preveč sem sentimentalna, da bi lahko imela rada sneg.
Dovolim mu samo, da duši zvok, ko sedim na okenski polici in strmim v belo temo, ki jo prinaša seboj.

CCCXXXVII

Prazno gledam v zid pred sabo. Okrasila bi ga. Uničila. Onečastila, kot je nekdo prenovljeno fasado ljubljanske opere. Biti ali ne biti. V grdi pisavi. Hamlet je passé.

Plemiči naj jedo drek.

Sori

vozim kolo. Nimam časa.

CCCXXXVI

Čutim olajšanje, tako kot mi ga da puščanje vode in kajenje. Počutim se odprta. Mirna. Skoraj bi si upala trditi, da sem srečna. Spokojnost odprtih dvokrilnih vrat. Cellar door. Mogoče sem jih pa našla.

In to pri sebi.

CCXXXV

Včasih sem si brez sramu in obžalovanja tlačila roke v spodnje hlačke. Potem je sledilo obdobje, ko jih sploh nisem nosila. In spomnem se, da me je, ko sem jih spet oblekla, tvoj obraz silil na bruhanje. Še dobro, da so podražili meso. Še dobro, da sovražim svinje.

Ti si svinja. To sem hotela povedati. Ti si nemarna umazana svinja. 

Zakaj sem sploh poskušala resnico skriti v metaforah? Čeprav bruhanje ni ravno metafora.

In kaj ima bruhanje in svinja in metafora z mojim spodnjim perilom. Umazano je. Vse skupaj spominja na koš za organske odpadke. Organi za odpad. Odpadli organizmi. Propadli orgazmi. 

Draga Katja Perat,

ubila si me.

Lep pozdrav, M.

CCXXXIV

Ali je kdo kdaj v človeški zgodovini že povsem izhlapel? Tako iz nič. 

Vendar se še nisem odločila, če bi to naredila diskretno, tako da bi se molekule enostavno razpršile in bi skrita v kotu sobe opazovala kako gre svet naprej, ali bi tako močno hlapela v nosnice vseh bližnjih, da bi pustili svoj zadnji obrok na pološčenih tleh. Vam sporočim.

When there's nothing left to burn, you have to light yourself on fire.