Nekaj časa sem rabila mir. Pravzaprav sem ta mir aktivno iskala in ko sem si danes umivala lase, sem ga odkrila. Vsa ta praznina, ki se je naselila vame kot težka megla, je bil ves ta čas le spokojen mir. Priznam, da sem se mu dolgo časa nevede izogibala in mu cefrala robove s tesnobo. Bil je dovolj trmast, da sem mu končno pustila, da me pogoltne. In zdaj čakam. Čakam, da ga končno vdihnem in da me ubije. Da postanem del te mirne črnine.
nedelja
sobota
ponedeljek
nedelja
sobota
CCXLII
Gorim. Pijana. Pijana in polna tebe. Tvojih vonjav in tekočin. Hlastam. Za zrakom, ko me grabiš za vrat. S telesom se te oklepam. Oklepam se svojega življenja. Ti me še naprej daviš. Gledaš me. Gledaš me kako umrem, preden me spet spustiš v življenje. Telo kriči in jaz z njim. Počasi se vračam nazaj v realnost in odidem na stranišče, da pogasim požar.
sreda
CCXLI
Vse stavke razen tega sem zbrisala. Pisanje pisem je en živ hudič.
Povej mi kdo si in povem ti, da me ne zanima. Zastonj se prodajam neznancem po elektronski pošti.
To nima smisla.
ponedeljek
CCXL
Potrebujem trezno glavo. Preden skočiš je treba namreč preveriti, kako se bo vse skupaj končalo. In če se sploh bo.
Potrebujem nekaj da me zbudi. Nekoga mogoče.
Bojim se. Bojim se same sebe. Bojim se, da si bom v spanju prerezala vrat.
Potrebujem čas, da razmislim.
Ničesar nimam. Ah.
Potrebujem nekaj da me zbudi. Nekoga mogoče.
Bojim se. Bojim se same sebe. Bojim se, da si bom v spanju prerezala vrat.
Potrebujem čas, da razmislim.
Ničesar nimam. Ah.
Naročite se na:
Objave (Atom)