CCXLI

Vse stavke razen tega sem zbrisala. Pisanje pisem je en živ hudič.

Povej mi kdo si in povem ti, da me ne zanima. Zastonj se prodajam neznancem po elektronski pošti.

To nima smisla.

CCXL

Potrebujem trezno glavo. Preden skočiš je treba namreč preveriti, kako se bo vse skupaj končalo. In če se sploh bo.
Potrebujem nekaj da me zbudi. Nekoga mogoče.
Bojim se. Bojim se same sebe. Bojim se, da si bom v spanju prerezala vrat.
Potrebujem čas, da razmislim.
Ničesar nimam. Ah.

CCXXXIX

Človek je zelo nemočen, ko gleda, kako mu drugi obrača hrbet. Jaz sem svoja najljubša lutka in zgodba se vsakič konča enako. Skoraj isto. Repriza reprize. Ponovimo še enkrat vsi skupaj.
ko se zaveš, je že prepozno
Človek je zelo nemočen, ko gleda, kako mu drugi obrača hrbet. 

CCXXXVIII

Preveč sem sentimentalna, da bi lahko imela rada sneg.
Dovolim mu samo, da duši zvok, ko sedim na okenski polici in strmim v belo temo, ki jo prinaša seboj.

CCCXXXVII

Prazno gledam v zid pred sabo. Okrasila bi ga. Uničila. Onečastila, kot je nekdo prenovljeno fasado ljubljanske opere. Biti ali ne biti. V grdi pisavi. Hamlet je passé.

Plemiči naj jedo drek.

Sori

vozim kolo. Nimam časa.

CCCXXXVI

Čutim olajšanje, tako kot mi ga da puščanje vode in kajenje. Počutim se odprta. Mirna. Skoraj bi si upala trditi, da sem srečna. Spokojnost odprtih dvokrilnih vrat. Cellar door. Mogoče sem jih pa našla.

In to pri sebi.