Dragi K.

Bojim se, da me je prevzela strastna afera s temnopolto lepotico. Knjigo. Vsak večer ji šepetam nespodobnosti v pregibe med stranmi. Ko jo nežno božam, ječi pod mojimi drobnimi prsti. Razume me. Negujem jo. Kot doječa mati si jo stiskam k prsim. Oklepam se njenih trdnih platnic, da je ne izgubim, ko se počasi izgubljam v njenih sladkih besedah. Nagovarja me kot staro ljubimko, s katero je preplula oceane ljubezenskih sokov. Včasih si previdno oslinim prst s konico jezika in obrnem stran, da končava novo poglavje.

Blog čaka renovacija. Potem bom tudi bolj pridno pisala. Mogoče celo še kaj več kot samo kracarije. Mogoče.

CCXXIV

Vse prste imam porezane. Krvavela sem na olupljeno jabolko, da se je kri hitro in močno vpila v golo meso. Packa. Nisem ga vrgla stran.
Kdo bi si mislil, da je nož lahko preoster.

CCXXIII

Mogoče bom nekega dne prerasla svojo navidezno pomembnost. Do takrat bom poskušala omiliti izpade večvrednosti. Vredna sem več, ker se počutim manj. Manj, manj, vedno manj. Vedno manjša, dokler me skoraj ni. Brezoblična senca. Ne črna, zgolj siva. Sprana. Ovita v krzno. Bleda in neopazna. Majhna.

CCXXII

Če naj bo Lolita moje sveto pismo, potem se ne čudi, da se skrivam za okvirjem fatalnosti. Črna šminka.
Črna šminka je prevara. Usta so lahko črna le od maskare in solz. Jokam pa že dolgo ne več.

CCXXI

Tako vroč se rodi dan, da cela hlapim. V vročini sanjam oaze izprijenosti in poltenosti. Gola sem. Tkanina se mi samo še zažira v kožo in krade energijo. Ne želim na morje, želim bazen poln vode besa, solz in napora.

CCXX

Zavedam se, da sem dobra. Prekleto dobro se zavedam tega. Bodite prepričani, da hranim tisto sliko vašega hrbta. Bog obrača, jaz obrnem. Nikar ne mislite, da ta vloga pripada vam. Žerjavice in mrzle juhe. Pustite to za sabo. Ni vam pomoči.