CCXXIV

Vse prste imam porezane. Krvavela sem na olupljeno jabolko, da se je kri hitro in močno vpila v golo meso. Packa. Nisem ga vrgla stran.
Kdo bi si mislil, da je nož lahko preoster.

CCXXIII

Mogoče bom nekega dne prerasla svojo navidezno pomembnost. Do takrat bom poskušala omiliti izpade večvrednosti. Vredna sem več, ker se počutim manj. Manj, manj, vedno manj. Vedno manjša, dokler me skoraj ni. Brezoblična senca. Ne črna, zgolj siva. Sprana. Ovita v krzno. Bleda in neopazna. Majhna.

CCXXII

Če naj bo Lolita moje sveto pismo, potem se ne čudi, da se skrivam za okvirjem fatalnosti. Črna šminka.
Črna šminka je prevara. Usta so lahko črna le od maskare in solz. Jokam pa že dolgo ne več.

CCXXI

Tako vroč se rodi dan, da cela hlapim. V vročini sanjam oaze izprijenosti in poltenosti. Gola sem. Tkanina se mi samo še zažira v kožo in krade energijo. Ne želim na morje, želim bazen poln vode besa, solz in napora.

CCXX

Zavedam se, da sem dobra. Prekleto dobro se zavedam tega. Bodite prepričani, da hranim tisto sliko vašega hrbta. Bog obrača, jaz obrnem. Nikar ne mislite, da ta vloga pripada vam. Žerjavice in mrzle juhe. Pustite to za sabo. Ni vam pomoči.

CCXIX

Menjam identiteto za nov par čevljev. Poigrala sem se sama s sabo in odsevom v ogledalu. Za tistih 5 minut sem bila nekdo drug. Če mi je bilo všeč ali ne, ne vem. Vem pa, da rabim tiste čevlje.

CCXVIII

ne morem pisat