jazMačka mi že dva dni neprestano sledi po stanovanju.
It's freaking me out...
ponedeljek
petek
LXXIII
Simona KMraz.
Kot z noži zbada
prezeble ude.
Neusmiljeno napada,
najprej prste
in stopala,
vse dokler ne pride
do srca.
Takra se bere Robert Frost.
četrtek
LXXII
neznani avtor, vsaj meniSarkastična,
zbadljiva,
kritična
da, vse to.
Povrh vsega sem pa še nesramna.
K sreči ne do vseh,
žal do večine.
sreda
LXXI
Vedno se zgodi, da je neke stvari konec še preden se začne. Čas se ustavi, ampak nikoli zares. Kako se lahko ustavi nekaj, česar uresnici sploh ni. Ko se vendarle za trenutek stvari ne premaknejo,
tebi pa lezejo solze na oči in bi kričal a ne nemoreš, se vprašaš kam greš. Nikamor. Resnično se nikoli ne premakneš s tiste točke na zemljevidu. You are here. Vi ste tukaj. Poglej še na tisoč drugih pa boš videl, da te vedno zaznamuje tista ista rdeča pika sredi kvadratkov. Lahko bi se sprijaznil. Zakaj? Da bi blo potem malo manj grozno, ko se že desetič zbudiš sredi noči, še zmeraj v isti postelji, še zmeraj isti človek. Kaj se zgodi, ko prerasteš samega sebe? Nisi si več všeč in koža je pretesna, da bi se lahko še naprej pretvarjal, da je vse vredu. Pa ni. Nikoli ni bilo vredu. Vedno je bilo isto, vedno bo isto, to še ne pomeni, da je prav. Sanjaš stvari, ki jih gledaš čez dan. Ljudi in živali in avtomobile in hiše in dež in drevesa. Ko se vsega naveličaš, je konec. Ne moreš več igrati dodeljene vloge, ker je imaš dosti, ker ti ni všeč, ker je dolgočasna. Ni pošteno, da ti ni dana moč nad lastnim življenjem, saj je tvoje. V mislih si zarišeš popoln pobeg, dlake se ježijo, v drobovju valovi od skritega navdušenja in oči se iskrijo. Končno žive si želijo biti mrtve. Vse lepo in prav. No, ne v resnici. Zagrabi te trema. Mogoče bo jutri bolje. Mogoče. Veš, da ne bo. Strah te je, ker si bil poleg vseh teh hib obdarjen še s strahopetnostjo. Bojiš se. Česa?
Da bo drugače...
tebi pa lezejo solze na oči in bi kričal a ne nemoreš, se vprašaš kam greš. Nikamor. Resnično se nikoli ne premakneš s tiste točke na zemljevidu. You are here. Vi ste tukaj. Poglej še na tisoč drugih pa boš videl, da te vedno zaznamuje tista ista rdeča pika sredi kvadratkov. Lahko bi se sprijaznil. Zakaj? Da bi blo potem malo manj grozno, ko se že desetič zbudiš sredi noči, še zmeraj v isti postelji, še zmeraj isti človek. Kaj se zgodi, ko prerasteš samega sebe? Nisi si več všeč in koža je pretesna, da bi se lahko še naprej pretvarjal, da je vse vredu. Pa ni. Nikoli ni bilo vredu. Vedno je bilo isto, vedno bo isto, to še ne pomeni, da je prav. Sanjaš stvari, ki jih gledaš čez dan. Ljudi in živali in avtomobile in hiše in dež in drevesa. Ko se vsega naveličaš, je konec. Ne moreš več igrati dodeljene vloge, ker je imaš dosti, ker ti ni všeč, ker je dolgočasna. Ni pošteno, da ti ni dana moč nad lastnim življenjem, saj je tvoje. V mislih si zarišeš popoln pobeg, dlake se ježijo, v drobovju valovi od skritega navdušenja in oči se iskrijo. Končno žive si želijo biti mrtve. Vse lepo in prav. No, ne v resnici. Zagrabi te trema. Mogoče bo jutri bolje. Mogoče. Veš, da ne bo. Strah te je, ker si bil poleg vseh teh hib obdarjen še s strahopetnostjo. Bojiš se. Česa?
Da bo drugače...
torek
LXX
Francesca WoodmanNo, pa začnimo.
S tem notranjim bojem.
Na eni strani jaz,
na drugi ti.
Ti si jaz in jaz nisem ti.
Ne nisem.
Nikoli ne bom.
Zakaj tako sovražim del sebe,
ampak se ga ne morem znebiti?
Zakaj se je vame naselila ta parazit?
Zakaj ne morem biti jaz
samo jaz?
In ja.
Rada imam Francesco Woodman.
nedelja
torek
Naročite se na:
Objave (Atom)