sobota

CCXVII

Že zjutraj si nisem mogla pomagati, da ne bi ves čas lepila oči na uro. Skrivno spogledovanje s kazalci na steni mi je močilo dlani in stopala. Brez nogavic sem odhitela na avtobusno postajo. Dramatičnost sem začinila s cigareto, ki mi je napol pokajena visela iz ust, ko sem si zavezovala vezalke. Med vožnjo sem poskušala brati knjigo, a nisem mogla. Besede so mi plesale po glavi, v ozadju pa se je risala tvoja soba.
Kmalu bom tam.
Avtobus me je spustil na postaji in še preden se je prižgala zelena luč, sem se pognala čez cesto.
Zakaj nekateri ljudje pravijo rumeni luči oranžna?
Zakaj pa ti nimaš nogavic pozimi?
Odprla sem si vrata s skrivnim ključem, ki sem si ga naredila kak mesec nazaj. Navdušena nad lastno iznajdljivostjo sem vstopila v stanovanje posnemajoč glasen filmski smeh. Sezuj čevlje, sleci plašč, obuj nogavice! Stekla sem v hladno sobo in si obula prevelike nogavice. Počasi sem se slačila pred ogledalom. Še nekaj časa sem se opazovala, oblečena samo v nogavice.
Suha sem.
Usločila sem hrbet, da se je hrbtenica napela pod kožo.
Vsak čas mi bo pogledala ven. Potem pa ne bom mogla spati na hrbtu.
Ko sem se končno naveličala štetja kosti, sem iz omare povlekla sivo zmečkano majco. Bila je že nošena, ker sem na njej vonjala mešanico znoja in deodoranta. Sladkast vonj me je ogrel. Med oblačenjem sem globoko dihala skozi nos, kot da bi poskušala posesati še zadnje atome vonjav, ki so se skrivali nekje na pregibu rokava. Ozrla sem se proti ogledalu in presodila, da sem lepša gola. Počasi sem se bližala postelji v prežečem položaju kot mačka, ki zasleduje plen. Mačjo igro sem nadaljevala na vseh štirih, ko sem premetavala blazine in se poskušala zavleči pod oddejo.
Prrrrrrrrrrr prrrrrrrrrrrrr.
Predla sem (to me je naučila moja mačka). Z zaprtimi očmi, sem začela dolgo čakanje do tvojega prihoda. Predstavljala sem si tvoj obraz, ko me boš zagledal. Z mislimi sem poskušala začutiti tvoj dotik.
Dotakni se jih. Dotakni se jih. Dotakni se jih.
Mojih prsi. Da okamenijo pod tvojimi prsti.
Prsi in prsti.
Z jezikom sem si risala kroge po nebu, ko sem v mislih grizla tvoje ustnice. Brada me je žgečkala po licu. Miselni tok je prekinilo le kruljenje želodca.
Ne zdaj. Nimam časa. V sanjah nikoli ne jem.
Od navdušenja sem skoraj zajokala. Od nekje so se vseeno vzele solze, ki sem jih brisala ob temni gozd, ki je zrastel na tvojih prsih in trebuhu. Poljubljala sem tvoja ramena in te stiskala k sebi. Vse to se je zgodilo, še preden si sploh prišel. Počasi sem izmučena zaspala.

sreda

CCXVI

Tako mirno in tiho si me amputiral, da mi je zledenela vsa kri v žilah, še preden me je v celoti zapustila. Z gnitjem so prišle prve črne misli. Kdo pravzaprav si? Živela sem v tvoji postelji zavita v knjige in ti si me zažgal. Izžgal. Populil si mi lase, da me ne bi spoznal. Nihče mi ne bi verjel, ko bi brala tvojo zgodbo. Kazal si jo samo meni. In pila sem rdeče vino, čeprav mi ni ljubo.

torek

CCXV

Počutim se prazno in nerazumljeno. Mogoče sem izgubila več, kot sem mislila.

CCXIV

Preskočila sem par mesecev zavita v neprebojni celofan. Ponovno odprt cvet tesnobe te vabi in čaka. Pridi pridi, oglej si me celo. Od blizu. Liži mi ustnice. Vleci za lase. Odgrizni mi te grozno rožnate bradavice. Samo ne pozabi me. Nikoli.